11. SVIZOV VELESLALOM
Letošnji veleslalom je bil drugačen. Na vseh področjih.
Po prejetju obvestila na elektronsko pošto je zavladala panika. Samo v moji glavi, da ne bo pomote.
Kam gremo???
Nikoli še nisem slišala za smučišče Trije Kralji. A je to sploh v Sloveniji?! Še dobro, da »striček google« vse ve in je opremljen tudi s fotografijami. Opravila sem »domačo nalogo« in ugotovila, da bi kot Slovenka morala vedeti za čudovit kraj, dobro uro in pol oddaljen od Zasavja, kjer je zima ( s pomočjo topov za izdelavo snega), ohranila svojo snežno belino in smučarjem nudi smukaške užitke, tistim malo manjšim pa sankanje, kepanje, izdelovanje snežakov….
Kakšno bo vreme??
Napovedan dež, led, sneg. Za tiste, ki bodo smučali sprejemljivo. Za nas, ki bomo navijali pa malo manj. Veter, ki sploh ni bil napovedan, pa je imel svoj ples in povzročil, da je bila prva odločitev Zasavskih navijačev, da bomo navijali kar v hotelu. Še dobro, da je napoved vedno nepredvidljiva. Tudi tokrat je bila. Dež je padal samo ob odhodu iz Hrastnika. Temperature so bile nad ničlo. Veter pa se je do pričetka tekmovanja tudi že utrudil.
Oddaljenost smučišča?
Ne tako zelo velika, ampak ledena pot, ki je sicer premagljiva v petih minutah, je dodala kar nekaj časa, ko smo se navijači »prebijali« proti smučišču potem, ko smo se soglasno odločili, da naši ubrani glasovi, res ne smejo manjkati. Saj smo vendar iz Zasavja!
Veleslalom!
Pravila točkovanja so bila zastavljena drugače kot do sedaj. Zanimivo, verjetno tudi lažje za izračun rezultatov.
Tekmovalcev 246. Ogromno! Zasavci imamo vedno srečo. Če že ne vsi, pa vsaj nekateri.
Mitja je imel srečo s startno številko in … nastopil kot zadnji. Zanimivo, da se ni jezil nad razrito progo pri tako visoki startni številki. Gladko je zmagal in dokazal, da je slaba proga samo izgovor. Bravo, kapo dol, Mitja!
Marija je bila naš glavni adut. Upravičila je zaupanje in pričakovanja njenega bivšega trenerja in dosegla srebrno medaljo. Čas fenomenalen, še boljši od pričakovanj trenerja.
» Srečkotu« stotinke niso bile naklonjene. Zasedel je zanj, ki vedno od sebe pričakuje 120 %, nehvaležno četrto mesto, za nas pa še en odličen rezultat.
Vsi, ki so se spustili po progi in prismučali do cilja, bi si zaslužili medaljo. Letos je kot ekipa nismo dobili, vendar smo glede na manjše število udeležencev in majhnost območja, dosegli odličen rezultat, odlično 6. mesto. Čestitke vsem in vsakemu posebej!
Ekipo 2026 je sestavljalo 15 tekmovalcev: Srečko Forte, Jurij Nučič, Robert Puhan, Marjan Pograjc, Damjan Baš, Tomy Cestnik, Mitja Pajnkiher, Leon Grobljar, Žan Škafar, Anamarija Berdelak, Marija Topole, Maruša Kolar, Špela Erjavec, Tina Lautar in Darja Vidrih ter 4 navijačice: Jasna Dvornik, Lina Cilenšek, Mojca Kovačič, Tatjana Gorenc.
Hrana!!
Odlična, ampak…
Zjutraj smo predvidevali, da bomo prispeli med prvimi in v miru pozajtrkovali. Delali smo račun brez krčmarja!
Mize so bile že vse zasedene, stolov premalo, pečenih jajčk je zmanjkalo, kava pa odlična in kar je najbolj pomembno, ni je zmanjkalo! Seveda so se prijazni zaposleni potrudili, da nismo ostali lačni in tudi nekaj prostih stolov se je našlo, čeprav smo bili raztreseni povsod po prostoru.
Pri kosilu smo se organizirali in »rezervirali« največjo mizo v prostoru. Mislim, da sem delo čuvaja opravila z odliko. Nihče si ni »upal« prisesti k naši mizi, čeprav so bili nekateri sedeži prosti, ker se je tekma zavlekla zaradi težav pri merjenju časa.
Kosilo je bilo okusno! Nihče ni ostal lačen. Pa tudi žejen ne, za kar je poskrbela naša sindikalistka Mojca.
Podelitev!
Zlato medaljo si je zaslužil
MITJA PAJNKIHER.
Srebrno medaljo je prejela
MARIJA TOPOLE.
Vsak rezultat je bil pospremljen z velikim aplavzom! Prav vsi so si ga zaslužili! Še fotografiranje vseh najboljših in veleslalom je bil zaključen.
Tisti brez medalj smo za konec, kljub vsemu stopili na zmagovalni oder. Dokaz mora biti tudi v obliki fotografije… da smo bili zraven, da smo uživali in da smo glasno navijali! Prav na koncu je začelo tudi deževati. Pa naj še kdo reče, da nimamo sreče!
Odhod domov!
Smučke v bunker na avtobusu in akcija proti domu! Najprej je bilo potrebno »predelati nekatere tekoče zadeve«, nato pa veselje, smeh in glasba. Do zadnje postaje smo odpeli različne pesmi, različne zvrsti glasbe, v različnih jezikih in sprejeli sklep, da nujno rabimo himno Zasavskih SVIZCEV!
Da so to nekateri vzeli resno, dokazuje komunikacija po vseh razpoložljivih možnostih IKT tehnologije, kaj ne Mojca, Jasna…?
Malo za šalo malo zares zapisala: Tatjana Gorenc